Skupna carinska tarifa

Od vzpostavitve notranjega trga EU lahko blago prosto kroži med državami članicami. Skupna carinska tarifa se zato uporablja le za uvoz blaga preko zunanjih meja EU. Skupna carinska tarifa je skupna za vse članice EU. Višina uvoznih dajatev se razlikuje od uvoza do uvoza, odvisno od tega, kaj se uvaža in od kod se uvaža. Carinske stopnje se razlikujejo tudi glede na ekonomsko pomembnost proizvodov.

 

Tarifa je kombinacija nomenklature in dajatev, ki se plačajo za vsako vrsto blaga. Tarifa vsebuje tudi druge predpise EU, ki vplivajo na višino carinskih dajatev, plačljivih ob posameznem uvozu (npr. poreklo blaga).

 

Tarifa je torej pojem, zbirka predpisov in ne en sam predpis. Obstaja sicer neke vrste delovna tarifa, poimenovana TARIC, ki pa sama zase ni predpis.

 

S skupno carinsko tarifo zagotavlja EU enakopravno in pošteno tekmovanje domačih proizvajalcev s proizvajalci zunaj skupnega trga.

 

Podlaga za dajatve, ki so ob nastanku carinskega dolga zakonsko predpisane, je v carinski tarifi EU.

Zakonska podlaga

Poleg 20. člena Uredbe Sveta (EGS) št. 2913/92 o Carinskem zakoniku Skupnosti, podrobneje obravnava carinsko tarifo Uredba Sveta (EGS) št. 2658/87 o tarifni in statistični nomenklaturi ter skupni carinski tarifi. Dopolnitve so v uredbah Sveta št.  3528/89, 3845/89 (samo v angleškem jeziku), 2913/92 (252. člen), 1969/93 in 254/2000).

Vsebina carinske tarife

Skupna carinska tarifa EU vsebuje:

  • kombinirano nomenklaturo blaga; 
  • druge nomenklature, ki v celoti ali delno temeljijo na kombinirani nomenklaturi ali jo dodatno razčlenjujejo; 
  • stopnje in druge podlage za izračun, ki običajno veljajo za blago, zajeto v kombinirani nomenklaturi, in sicer za: 
    • carine, 
    • kmetijske dajatve in druge uvozne dajatve, določene v okviru skupne kmetijske politike;
  • preferencialne tarifne ukrepe iz sporazumov, ki jih je EU sklenila z nekaterimi državami ali skupinami držav in ki predvidevajo dodelitev preferencialne tarifne obravnave; 
  • preferencialne tarifne ukrepe, ki jih je EU enostransko sprejela za nekatere države, skupine držav ali območja; 
  • avtonomne opustitvene ukrepe, ki predvidevajo zmanjšanje ali oprostitev uvoznih dajatev; 
  • druge tarifne ukrepe, ki so predvideni po drugi zakonodaji EU.