Poreklo blaga je eden od treh carinskih instrumentov, ki vplivajo na carinsko obravnavo ter na višino carinskega dolga ob uvozu.

Preferencialno poreklo podeljuje blagu ugodnejšo tarifno obravnavo – znižanje ali opustitev uvozne dajatve, saj preferencialno pomeni prednostno, ugodnostno. Podjetja imajo s tem dvojni prihranek: pri carinskih dajatvah in pri davku, kajti carinski dolg je del davčne osnove in če je blago ob uvozu v celoti upravičeno plačila carinskega dolga, je tudi znesek davka manjši.

Pravila o preferencialnem poreklu so zajeta:

• v 27. členu Uredbe Sveta, št. 2913/92, o Carinskem zakoniku Skupnosti (UL L 302, 19. 10. 1992); konsolidirano besedilo v slovenskem jeziku
• v 66. do 123. členu uredbe Komisije št. 2454/93 (UL L 253, 11. 10. 1993); konsolidirano besedilo v angleškem jeziku
• v trgovinskih sporazumih, ki jih je Skupnost sklenila z določenimi državami ali skupinami držav in omogočajo podelitev preferencialne tarifne obravnave (vsak sporazum o prosti trgovini vsebuje protokol o poreklu blaga, ki je del sporazuma in vsebuje pogoje in pravila za določanje porekla blaga):
• panevropska kumulacija (PEK)
• panevro-mediteranska kumulacija (PEMK) in mediteranske države
• evropski gospodarski prostor (EGP)
• evropska cona proste trgovine (EFTA)
• Zahodni Balkan (Hrvaška, Makedonija, Albanija, Bosna in Hercegovina, Srbija, Črna gora)
• dvostranski sporazumi (Južna Afrika, Mehika, Čile, Andora, Ferski otoki)
• sporazum Cotonou (države Afrike, Karibov in Pacifika – ACP)
• v avtonomnih preferencialnih ureditvah, ki jih je Skupnost enostransko sprejela za nekatere države, skupine držav ali območja:
• splošni sistem preferencialov – SSP (General System of Preferences – GSP)
• čezmorske dežele in ozemlja – ČDO (Overseas Contries and Territories – OCT)
• Ceuta in Melilla

Blago, s katerim se trguje, je uvrščeno v carinsko tarifo Evropskih skupnosti, ki je pomemben element pri določanju porekla blaga. Pred ugotavljanjem porekla je potrebno blago pravilno uvrstiti v kombinirano nomenklaturo blaga.

Kadar izdelki niso v celoti pridobljeni v določeni državi ter se v proizvodnji uporabljajo tudi materiali brez porekla, se poreklo končnega izdelka ugotavlja po metodah, predpisanih v seznamu obdelav ali predelav, ki je sestavni del vsakega protokola o poreklu blaga.

• Metoda spremembe tarifne številke: pridobljen izdelek se uvrsti pod drugo tarifno številko kot uporabljeni materiali.
• Metoda obdelav in predelav: osnova te metode je seznam obdelav in predelav, ki za vsak izdelek opisuje tehnološki postopek obdelave in predelave, ki zadostuje za pridobitev porekla.
• Metoda dodane vrednosti: določeni postopki proizvodnje ali predelave dodajo blagu neko vrednost. Odstotek dodane vrednosti v neki državi mora biti enak ali večji, kot je s tem pravilom določen odstotek dodane vrednosti. V primeru, ko dodano vrednost izračunamo na osnovi uporabljenih materialov brez porekla, končni izdelek pridobi poreklo, če odstotek uporabljenih materialov ne preseže določenega odstotka od vrednosti končnega izdelka, ki je določen s pravilom. Vrednost uvoženih sestavnih delov s poreklom ali brez porekla izračunamo iz uvozne vrednosti ali nabavne vrednosti. Vrednost blaga pri izvozu je izračunana iz stroškov proizvodnje ali ex-works cene (EXW).

Te metode se lahko uporabljajo samostojno ali v kombinaciji.

Materiali in polizdelki s preferencialnim poreklom iz držav, s katerimi je Evropska unija sklenila posamezne trgovinske sporazume, se lahko med seboj kumulirajo. Kumulacija omogoča, da se lahko surovine in reprodukcijski materiali iz druge države pogodbenice uporabijo v proizvodnem procesu in imajo status blaga s poreklom.

Vrste kumulacij preferencialnega porekla: bilateralna, diagonalna (panevropska, panevro-mediteranska), popolna, regionalna.

Pogoji, ki morajo biti izpolnjeni za priznavanje preferencialne tarifne obravnave, so:

• blago spremlja veljavno dokazilo o poreklu,
• ni dvoma o deklariranem poreklu,
• izpolnjen je pogoj o direktnem transportu,
• ugodnejšo tarifno obravnavo je treba zahtevati.

Dokazila o preferencialnem poreklu blaga, za katera so predpisani uradni obrazci, izdajo na zahtevo izvoznika ob izvedbi izvoznega postopka carinski organi države izvoznice, poenostavljena dokazila pa izdaja izvoznik sam. Dokazila se razlikujejo glede na trgovinski sporazum ali avtonomno preferencialno ureditev, s katero so predpisana pravila o poreklu.

Poenostavitvi pri potrjevanju porekla blaga sta:

• izjava izvoznika na računu (za pošiljke do vrednosti 6.000 evrov),
• izjava pooblaščenega izvoznika na računu (brez omejitev vrednosti), ki jo imetnik dovoljenja izstavi na svojem računu ali drugem komercialnem dokumentu, ki spremlja blago ob izvozu. Podjetje, ki pridobi dovoljenje za to poenostavitev, pridobi status pooblaščenega izvoznika.