Praviloma morajo biti vsi postopki pridobitve porekla izdelka opravljeni v eni sami državi, da ima izdelek poreklo, razen naslednjih štirih izjem:

Pri proizvodnji blaga, ki bo uživalo preferencialno carinsko obravnavo, je dovoljena uporaba surovin in reprodukcijskega materiala s poreklom iz druge države pogodbenice. To pomeni, da obstaja sporazum med dvema državama, da se bodo proizvodi, ki izvirajo iz države pogodbenice, šteli za blago s poreklom države izvoznice.

Pri proizvodnji blaga, ki bo uživalo preferencialno carinsko obravnavo, je dovoljena uporaba surovin in reprodukcijskega materiala s poreklom iz vseh tistih držav, ki so medsebojno sklenile ustrezne protokole o diagonalni kumulaciji porekla blaga z enakimi pravili o poreklu. Surovine in reprodukcijski materiali iz vseh teh držav se štejejo za blago s poreklom, ko se uporabljajo v proizvodnem procesu končnega izdelka.

Diagonalna kumulacija porekla blaga se izvaja med državami, ki so vključene v sistem panevropske kumulacije. To so: države članice EU, države EFTE (Švica – industrijski izdelki, Liechtenstein, Islandija, Norveška), Bolgarija, Romunija in Turčija – industrijski izdelki), San Marino in Andora.

Obstoječi sistem diagonalne kumulacije v PEK se širi na mediteranske države: Alžirija, Egipt, Izrael, Jordanija, Libanon, Maroko, Sirija, Tunizija ter Zahodni Breg in Gaza.

Pogoj za izvajanje diagonalne kumulacije med evropskimi in mediteranskimi državami je, da vse države sklenejo medsebojne sporazume o prosti trgovini in enotne protokole o poreklu, torej uporabljajo enaka pravila o poreklu blaga. Panevro-mediteranska kumulacija deluje po sistemu spremenljive geometrije, kar pomeni, da se lahko izvaja, ko so najmanj tri države iz te cone med seboj sklenile prostotrgovinske sporazume z enakimi pravili o poreklu.

Polna kumulacija zajema kumulativne obdelave materialov med dvema ali več državami. Pri proizvodnji blaga, ki bo uživalo preferencialno carinsko obravnavo, je dovoljena uporaba surovin in reprodukcijskega materiala iz vseh tistih držav, ki so medsebojno sklenile ustrezne protokole o kumulaciji porekla blaga, ne glede na to, ali imajo te surovine poreklo države partnerice. Upošteva se vsaka obdelava ali transformacija proizvoda znotraj trgovinske cone, obvezno je le, da je blago v zadnji državi partnerici zadosti predelano v skladu s pravili o poreklu.

Polna kumulacija se izvaja:

• v evropskem gospodarskem prostoru (EEA): med Evropsko skupnostjo in državami EFTE (razen Švice),
• med Evropsko skupnostjo in OCT ter državami ACP,
• med Evropsko skupnostjo in državami Maghreb (Maroko, Tunizija, Alžirija).

Kumulacija je osnova, ki omogoča, da lahko proizvod pridobi status porekla, čeprav ne izpolnjuje osnovnega pravila o pridobitvi porekla. Tako je proizvod, ki je proizveden v državi prejemnici ugodnosti, lahko nadalje obdelan v drugi državi prejemnici ugodnosti znotraj ene regionalne skupine in se bo za namene splošnega sistema preferencialov še vedno štel za proizvod s poreklom.

Splošni sistem preferencialov – SSP (General System of Preferences – GSP) omogoča štiri regionalne skupine držav v razvoju, ki jim Evropska skupnost priznava regionalno kumulacijo:

• ASEAN – Zveza jugovzhodnih azijskih držav (Brunei-Darussalam, Kambodža, Indonezija, Laos, Malezija, Filipini, Singapur, Tajska in Vietnam);
• CACM – Skupni trg srednjeameriških držav (Kostarika, Honduras, Gvatemala, Nikaragva, Panama, El Salvador) in Andska skupnost (Bolivija, Kolumbija, Ekvador, Peru in Venezuela);
• SAARC – Južnoazijska zveza za regionalno sodelovanje (Bangladeš, Bhutan, Indija, Maldivi, Nepal, Pakistan in Šri Lanka).

Proizvodi s poreklom iz držav posamezne regionalne skupine, ki se predelajo ali obdelajo v drugi državi te skupine, pridobijo poreklo te zadnje države. Kumulacija velja torej samo znotraj ene regionalne skupine.

Pogoja, ki morata biti izpolnjena:

• na materialih mora biti opravljena več kot minimalna predelava,
• dodana vrednost v državi proizvodnje mora biti višja od carinske vrednosti materialov iz drugih držav.

Če eden izmed pogojev ni izpolnjen, pridobi končni izdelek poreklo tiste države v regionalni skupini, ki je prispevala najvišjo vrednost pri izdelavi proizvoda.