Blago, ki se vnese na carinsko območje Skupnosti, je od trenutka vnosa pod carinskim nadzorom. Za to blago mora biti določena carinsko dovoljena raba ali uporaba blaga. To pomeni, da se mora začeti carinski postopek (možen tudi vnos blaga v prosto cono, ponovni izvoz, uničenje ali odstop blaga carini). Če se ta postopek ne prične ob samem vnosu blaga, se mora blago pod carinskih nadzorom prepeljati do carinskega organa, kjer se začne tak carinski postopek. Tranzitni postopek je podrobneje opisan v Navodilu o izvajanju skupnostnega tranzita, 15/2004.

V osnovi ločimo dve vrsti postopkov, ki temeljita na različnih pravnih podlagah:

• skupnostni tranzitni postopek temelji na Carinskem zakoniku Skupnosti in poteka na carinskem območju Skupnosti. T1 se uporablja za zunanji skupnostni tranzitni postopek, T2 pa za notranji skupnostni tranzitni postopek. Gibanje lahko poteka na osnovi zvezka TIR (Carinska konvencija o mednarodnem prevozu blaga na podlagi zvezkov TIR), zvezka ATA (kot tranzitnega dokumenta), obrazca 302 (Sporazum med pogodbenicami Severnoatlantskega pakta o statusu njihovih sil);
• skupni tranzitni postopek temelji na Konvenciji o skupnem tranzitnem postopku (konvencija STP) in Konvenciji o poenostavitvah v blagovni trgovini ter lahko poteka zunaj carinskega območja Skupnosti, na območju držav članic konvencije STP. T1 se uporablja za neskupnostno blago, T2 pa za skupnostno blago. Članice konvencije so poleg ES še Norveška, Švica, Islandija, Liechtenstein in Romunija.

Da bi se lahko neskupnostno blago prevažalo znotraj Skupnosti, ne da bi bilo treba plačati uvozne dajatve (tudi DDV in trošarino) ter uporabiti ukrepe trgovinske politike, se uvede v postopek zunanjega tranzita (postopek T1). V postopek zunanjega tranzita pa se lahko v določenih primerih da tudi skupnostno blago. Carinski zakonik predvideva, da se skupnostno blago, ki se izvozi, da v postopek zunanjega tranzita, če gre za blago, za katero pri izvozu veljajo izvozni ukrepi ali pa ugodnosti zaradi izvoza (npr. izvozne vzpodbude pri kmetijskih izdelkih), zato da ne bi prišlo do izogibanja tem ukrepom oziroma neupravičenih ugodnosti.. V zunanji skupnostni tranzitni postopek se da tudi skupnostno blago, za katero so povrnjene ali odpuščene uvozne dajatve zaradi izvoza blaga.

Postopek notranjega tranzita (postopek T2) omogoča gibanje skupnostnega blaga od enega do drugega kraja na carinskem območju Skupnosti, ne da bi to blago pri prečkanju ozemlja tretje države (če je taka možnost predvidena z mednarodnim sporazumom in če to blago spremlja enotna prevozna listina) spremenilo skupnostni status. Notranji skupnostni tranzitni postopek izhaja iz načela enotnega trga Skupnosti in temelji na statusu blaga. Zaradi načela teritorialnosti se blago Skupnosti ob ponovnem vnosu šteje za neskupnostno blago, saj blago izgubi status blaga Skupnosti, ko dejansko zapusti carinsko območje Skupnosti. Po tem določilu bi bilo treba za blago, ki je poslano preko tretje države nazaj na območje Skupnosti, opraviti izvozne formalnosti, ob ponovnem vnosu na območje Skupnosti pa ponovno opraviti uvozne carinske formalnosti. Udeležencem je zato treba zagotoviti dokazilo o statusu blaga. Temu namenu služi notranji tranzitni postopek Skupnosti. Pod določeni pogoji omogoča ohranitev statusa blaga. Če tega določila ne bi bilo, bi bilo za blago, namenjeno v Grčijo, potrebno v Nemčiji izvesti izvozno carinjenje, po vstopu v Grčijo pa bi bilo to blago najprej obravnavano kot neskupnostno blago. Temu se izognemo ravno z uvedbo notranjega tranzitnega postopka. V določenih primerih se skupnostno blago lahko giba in status blaga obdrži tudi brez izvedbe notranjega tranzitnega postopka od ene točke do druge na carinskem območju Skupnosti in občasno zunaj tega območja (164. člen Uredbe Sveta, št. 2913/92, o Carinskem zakoniku Skupnosti, UL L 302, 19. 10. 1992, z vsemi spremembami). Primer je letalski prevoz Grčija–Nemčija. Ko pride do prečkanja tretjih držav, se tranzitni postopek ne izvede.

Skupnostni tranzitni postopek je zaradi carinske unije Skupnosti razširjen na območji Andore in San Marina. Vendar se skupnostni tranzitni postopek ne uporablja:

• za blago iz poglavij 1–24 Carinske tarife pri menjavi z Andoro (uvoz ali izvoz tega blaga na to območje se šteje kot izvoz ali uvoz blago v tretje države/iz tretjih držav, saj carinska unija tega blaga ne vključuje). Pri pošiljanju blaga iz poglavij 25–-97 na to območje ni treba izvesti izvoznih formalnosti, ampak se za neskupnostno blago izvede zunanji skupnostni tranzitni postopek T1, za skupnostno blago pa notranji tranzitni postopek T2 oz. T2F;
• za blago iz Sporazuma ES o premogu, železu in jeklu, ki je zajeto v 72. in 73. poglavju Carinske tarife, pri menjavi s San Marinom.

Skupni tranzitni postopek se ne uporablja za območje Andore in San Marina (niti postopek TIR).

Tretja območja ureja 6. smernica Skupnosti oziroma direktiva 77/388/EGS. Čeprav so ta območja del carinskega območja Skupnosti, velja zanje poseben davčni in trošarinski režim. Zaradi zagotovitve davčnega nadzora se za blago, ki je poslano na ta območja, izvede notranji skupnostni tranzitni postopek (T2F) ali priloži dokazilo o statusu blaga (z oznako T2LF).

Ker je v tranzitnem postopku večja nevarnost, da blago izgine (saj dajatve za to blago niso bile plačane) in ne pride na cilj (do namembnega carinskega urada), veljajo za ta postopek posebne določbe o zavarovanju. Da se lahko blago prepusti v tranzitni postopek, mora biti predloženo ustrezno zavarovanje. To je lahko skupno zavarovanje (velja za več tranzitnih postopkov), ki temelji na izdanem dovoljenju, ali posamezno zavarovanje (velja za en tranzitni postopek). Posamezno zavarovanje se lahko da v obliki gotovinskega pologa, kuponov za posamezno zavarovanje, ki jih izda garant, ter v obliki garantne izjave. Zavarovanje je podrobneje opisano v Pojasnilu o skupnem zavarovanju v tranzitnem postopku, št. 6/2004.

Tranzitne deklaracije se v sistem NCTS (New Computerised Transit System) praviloma vlagajo v elektronski obliki z uporabo sistema za elektronsko poslovanje CURS. 

Vsebinsko je NCTS tranzitni postopek opisan v funkcijski specifikaciji. Zadnja verzija specifikacije pokriva Fazo 3.2 in Fazo 4 (varnostne določbe - Uredba ES št.648/2005).

NCTS-FTSS-Addendum_1-2007-rev2-final.zip [ZIP - 1.9MB]

Tehnične zahteve za aplikacije so definirane v dokumentih DDNTA (Design Documentation for National Transit Application). Ugotovljene napake in zahtevane spremembe v osnovnem DDNTA dokumentu in prilogah, se objavljajo v dokumentu KEL (Known Error List) in se vključijo v naslednjo višjo verzijo DDNTA.

DDNTA dokumentacija je bila po verziji 8.10 razdeljena po področjih: DDNTA (Tranzit), DDNXA (Izvoz), DDNIA (Uvoz). Zahteve, ki so skupne vsem trem področjem so od verzije 9.10 zbrane v krovnem dokumentu DDCOM.

Slovenija za podporo sistemu NCTS uporablja aplikacijo Evropske komisije. Aplikacija ne podpira izmenjave vseh sporočil opisanih v dokumentu DDNTA temveč le obvezna. Določena so v prilogi A1 DDNTA dokumenta.

Za vključitev v sistem NCTS mora podjetje skleniti Dogovor o uporabi sistema za elektronsko poslovanje CURS. Po sklenitvi dogovora mora vsak uporabnik prijaviti področja NCTS in digitalna potrdila, s pomočjo katerih je v okviru e-poslovanja dovoljeno elektronsko podpisovati dokumente v imenu uporabnika.  CURS priporoča, da pred prvo uporabo sistema za elektronsko poslovanje pozorno preberete navodila [PDF- 5,4MB]. 

Za dodatne informacije in pomoč pri testiranju pišite na e-naslov: hd.carina(at)gov.si.

Carinski organi ne sprejemajo več tranzitnih deklaracij v pisni obliki razen v primerih:

• kadar ne deluje računalniško podprti tranzitni sistem carinskih organov [PDF-143KB] in kadar ne deluje aplikacija glavnega zavezanca [PDF-148KB]. V obeh primerih se pomožni postopek uporabi zaradi nedostopnosti sistema NCTS (če aplikacija glavnega zavezanca ne deluje, je uporaba pisne tranzitne deklaracije mogoča le s soglasjem carinskega organa);
• kjer potniki nimajo neposrednega dostopa do računalniško podprtega tranzitnega sistema in tako nimajo možnosti za vložitev tranzitne deklaracije pri uradu odhoda z uporabo računalniške obdelave podatkov.

Spletna stran s podatki carinskih uradov (COL), kjer se nahajajo informacije o carinskih uradih in podatki posameznega carinskega urada, pristojnega za tranzitne postopke, je dostopna na strani Evropske komisije.

Podjetja se lahko naročijo (hd.carina(at)gov.si) na avtomatsko sprejemanje obvestil ob spremembah seznama uradov in ostalih šifrantov (IE031 in IE032).

je urejen s Carinsko konvencijo o mednarodnem prevozu blaga na podlagi zvezkov TIR (konvencija TIR). Postopek TIR je podrobneje opisan v Pojasnilu o izvajanju operacije TIR, št. 6/2005.