Carinska vrednost je eden izmed elementov za določitev uvoznih dajatev in drugih ukrepov trgovinske politike. V primeru, ko je carinska stopnja določena ad valorem, se carina obračuna na podlagi carinske vrednosti uvoženega blaga. Carinska vrednost je tudi podlaga za določitev davčne osnove za obračun davka na dodano vrednost. Pravila za določanje carinske vrednosti so v 28. do 36. členu Uredbe Sveta, št. 2913/92, o Carinskem zakoniku Skupnosti, natančneje pa so opredeljena v 141. do 181a členu Uredbe Komisije, št. 2454/93, o določbah za izvajanje Uredbe Sveta, št. 2913/92, o Carinskem zakoniku Skupnosti (sprememba: uredba Komisije, št. 444/2002; uredba Komisije, št. 215/2006).

Določila Carinskega zakonika v zvezi s carinsko vrednostjo temeljijo na Sporazumu o uporabi VII. člena Splošnega sporazuma o carinah in trgovini (GATT) in so torej usklajena z določili o carinski vrednosti blaga, ki jih danes uporablja že večina drugih držav po svetu. Sporazum o uporabi VII. člena je opredelil carinsko vrednotenje uvoženega blaga na osnovi plačane ali plačljive cene, prikazane na fakturi, tj. transakcijske vrednosti blaga.

Namen carinskega vrednotenja je določitev zneska, od katerega se plačujejo uvozne in izvozne dajatve, ki so določene na način “ad valorem”.

V skladu z 29. členom Carinskega zakonika je carinska vrednost uvoženega blaga njegova transakcijska vrednost. Če carinske vrednosti ni mogoče določiti po metodi transakcijske vrednosti, se po vrstnem redu uporabi ena izmed naslednjih metod (30. člen CZ):

• metoda uporabe transakcijske vrednosti enakega blaga,
• metoda uporabe transakcijske vrednosti podobnega blaga,
• deduktivna metoda,
• metoda izračunane vrednosti,
• carinsko vrednotenje na drug ustrezen način.

V postopku določanja carinske vrednosti najprej uporabimo metodo transakcijske vrednosti. Le takrat ko te metode ne moremo uporabiti, uporabimo druge metode, in sicer po naštetem vrstnem redu. Ker se v praksi carinska vrednost največkrat določi po metodi transakcijske vrednosti, si natančneje oglejmo samo to metodo.

Po transakcijski metodi se carinska vrednost določi na osnovi dogovorjene in dejansko plačane cene, po kateri je bilo blago prodano zaradi izvoza na carinsko območje Skupnosti. Plačana oziroma plačljiva cena se carinskemu organu dokazuje s fakturo, s katero je bilo oziroma bo uvoženo blago plačano.

Carinski zakonik določa, da se kot carinska vrednost blaga upošteva njena transakcijska vrednost le tedaj, če ustreza predpisanim pogojem:

• za kupce ni omejitev v zvezi z razpolaganjem z blagom ali uporabo blaga, razen tistih, ki jih zahtevajo zakon ali javni organi Skupnosti;
• prodaja ali cena ni na določen način pogojena ali se ne zahteva neka povratna korist, katere vrednosti pa ni mogoče določiti v zvezi z blagom;
• noben del izkupička iz kupčeve nadaljnje prodaje, prepustitve ali uporabe blaga ne pripada neposredno ali posredno prodajalcu;
• kupec in prodajalec nista vzajemno povezana oziroma (če sta povezana) na dogovorjeno ceno ni vplivalo trgovinsko, finančno ali kako drugo razmerje med kupcem in prodajalcem in je transakcijska vrednost sprejemljiva za določitev carinske vrednosti.

Transakcijska vrednost (znesek na fakturi) pa ni vedno enaka carinski vrednosti. Kot carinska vrednost blaga se upošteva dejansko plačana ali plačljiva cena le tedaj, če so vanjo všteti vsi stroški, nastali v zvezi z blagom, ki se uvaža, do njegovega prihoda na carinsko območje Skupnosti. Če ti stroški niso všteti, jih moramo, da dobimo carinsko vrednost, prišteti.

Pri določanju carinske vrednosti na podlagi transakcijske vrednosti je treba tej prišteti naslednje stroške:

• provizijo in stroške posredništva, razen nakupnih provizij,
• stroške zabojnikov, ki se za carinske namene štejejo za celoto z blagom,
• stroške embalaže (delo in material),
• vrednost proizvodov in materialov za izdelavo uvoženega blaga, ki jih brezplačno zagotovi kupec,
• avtorske honorarje in licenčnine,
• vrednost izkupičkov iz ponovne prodaje, ki gredo v dobro prodajalca,
• stroške prevoza in zavarovanja za uvoženo blago in stroške natovarjanja in manipulativne stroške do kraja vnosa na carinsko območje Skupnosti.

Izključiti pa je treba vse stroške in davke ter dajatve, ki se zaračunavajo na carinskem območju Skupnosti, če so izkazani ločeno, in sicer:

• prevozne stroške po prispetju na kraj vnosa na carinsko območje Skupnosti,
• stroške za gradbena, montažna dela ipd., ki se opravijo po uvozu,
• obresti v zvezi s pisnim finančnim dogovorom,
• stroške za pridobitev pravice razmnoževanja uvoženega blaga v Skupnosti,
• nakupne provizije,
• uvozne dajatve v Skupnosti.